Vse življenje v kovčku – tako skromno ne potuje gospa Colchica. S seboj vleče skoraj osemdeset velikih in majhnih kovčkov, vse svoje premoženje. Na njeni poti zavije moški, ki absurdno prav tako potuje z vsaj enako številom kovčkov in v tem kaosu dejansko vzame enega od gospe Colchicinih kovčkov. Povsem nedopustno! Konec koncev je vsak njen kos prtljage skrbno označen z imenom in vsebino. Ideja, na katero kaotični sanjač gospod Papel nikoli ne bi pomislil. On bi morda samo svoje ročno narejene papirnate rože pripel na kovčke. Toda gospa Colchica se ne namerava dolgotrajno ukvarjati z razpravami o tem. Hiti, da končno nekam prispe! "Gre za pot in ne za počitek. Čim hitreje se odpravimo отседaj, tem bolje," pravi. Gospod Papel o tem razmišlja povsem drugače; ne le, da je prepričan, da bo nekoč po naključju naletel na svoj cilj, pravzaprav sploh noče več naprej, raje bi jedel ob lepo pogrnjeni mizi s temperamentno gospo Colchico.
"To srečanje lahko razumemo tudi kot moderno parablo o prvih trenutkih vsake velike ljubezni: Vsa ta prtljaga, ki se v življenju nabira, ki jo vlačimo na poti nekam, v iskanju nekoga. Vse dvome, zgrešene priložnosti in krivice, ki jih delimo in obžalujemo. In nato čar, ki vse to obdaja," je zapisala Frankfurter Rundschau ob nemški premieri leta 2006.
Le nekaj bi rad povedal, ker. Kasneje ste odšli, in potem je seveda že prepozno. Papel