Nedelja je dan, ko človek odloži svojo preobleko in gre v naravo. Namaže se kruh z maslom, pakira dobro voljo in se sklicuje na samega sebe. Med tednom trpi pod pritiskom uspešnosti in hrepenenjem po izgubljeni mladosti, sam sebi in svojim bližnjim je breme. Dolgo potisnjen sovraštvo se nevidno vname v njegovih medosebnih srečanjih. A ob koncu tedna so vsi ljudje enaki, vsi nosilci športnih čevljev v gozdu. Kajti gozd je priznan kraj za umik in zaščiteno območje. A kaj, če človek, daleč od civilizacije, nenadoma postane bitje in v obrazu drugega prepozna lovca? Ko se narava prebije na plan, se meso sreča z mesom, takrat se hrepenenje po nežnosti prepleta z surovo nasilnostjo. Kjer je 'jaz' zapuščeno, se pokaže 'to' in zahteva ravnotežje za različne sramote vsakodnevnega življenja.
Dobre priznanje boljših ljudi je jezikovno izpopolnjen gledališki tekst brez fiksne dodelitve vlog, brez konkretnih oseb. V režiji Petra Lorenza nastopajo tri ženske. Vse tri se zdi, da so povezane z neizrekljivim dogodkom. Počasi začne postajati jasno, kaj jih povezuje. Je bilo to kaznivo dejanje? So bile storilke ali žrtve? Morda je bilo celo več dogodkov, ki jim ne dajo miru? Brez diha sočutni jezikovni drobci, dialogi in besedne površine se srečajo v kolektivni samopomoči: odgovor treh žensk na ekstremne nepravilnosti v tej družbi.
Obstajajo dobri ljudje, obstajajo boljši ljudje, potem pa so še drugi. Ja, če si bitje, proti temu ne moreš nič narediti, ne uspavaj se.